Kdor bi te dni površno preletel razne »nogometne« slovenske portale in portalčiče, bi imel vtis, da je NK Maribora konec, da nas ni več – kot rečejo južno od nas, da smo ugasnili luč in zmotali kable. Da smo vsaj v bližnji preteklosti bili vedno prvi in osvajali prvenstva, pokale in se uvrščali v skupinske dele evropskih tekmovanj, zdaj smo pa v šumski ligi zahod in imamo namesto simpatizerjev in navijačev na tribunah samo še kolektiv kmečkih žena Sveta Ana, na terenu pa pol metra visoko nepokošeno travo. Intenzivnost emocij, kot je že dolgo ni bilo čutiti v LV in okoli njega. Pretežno žal z negativnim predznakom. Upravičeno, ali je v ozadju drugačna, večja igra? Kdo so tisti, ki jim tako ozračje ustreza in kakšen je njihov cilj in namen?
Čeprav je po zadnji evropski preizkušnji z Madžari težko, res težko ostati objektiven in racionalen, lahko poskusimo dati vsaj delne odgovore na ta vprašanja. Maribor je bil in bo ostal, edini nogometni »konj, za katerim se dviguje prah« na slovenskih zelenicah. S spoštovanjem do Celjanov in Ljubljančanov, ki jim nekaj zadnjih sezon roko na srce kaže nekoliko bolje. Ne glede na to, kateri internetni anonimus nameni slabšalni vpis na v uvodu omenjene portale in portalčiče, v katerem je Maribor v fokusu, to garantira določeno število klikov, pogledov, komentarjev, … in takšni anonimusi se s tem napajajo. Oni so vampirji in to je njihova kri. V svojih glavah se s tem dvignejo iz anonimnosti, ko berejo po fejstbukih, instakilogramih, raznih forOmih kako jih drugi kritizirajo, grajajo, replicirajo, da ne rečem kaj hujšega. In seveda, ko se z njimi tudi kdo strinja. Ego raste. Pomembnost v glavi še bolj. Anonimus iz anonimnosti postaja inanonimus in občutki so nepopisno dobri. Notranji motiv torej imamo, je zelo predvidljiv in lahko uočljiv.
Fajn je feeling, ko misliš, da si opinion maker. Da si generator genialnega marketinga ali pa vsaj burek novinar ali ortodontkin mož.
Toliko negativnih vpisov o NK Mariboru, kot jih lahko preberemo odkar je garnitura, ki bo za vse večne čase zagotovo in dokončno ostala zapisana kot najnesposobnejša v zgodovini kluba, verjetno ni bilo vse odkar je Maribor prvoligaš. Vemo od kdaj je to. Zanimivo se je vprašati, zakaj se »naključni Joža« (za katerega se lahko hitro pokaže, da ni prav naključen) oglaša prav zdaj, zakaj tako glasno, tako pogosto, tako napadalno, kot se prej nikoli ni. Tisti, ki imajo radi Maribor in imajo vsaj dve sivi vijugi v glavi in niso škodoželjni in/ali prepotentni, zelo dobro poznajo odgovor. Maribor je malo mesto.
On je na žalost v našem klubu, v našem mestu, kjer je nogomet več kot igra in se ne igra le z žogo, ampak s srcem, z zgodovino in močno ranjenim ponosom. Piše. Kritizira. Omalovažuje. On ni sovražnik od zunaj. On je sedel in morda še vedno sedi na isti tribuni kot ti, poje isto pesem, slavi isti gol. Danes pa njegov glas razkraja tkivo kluba od znotraj. Kot rja na vijaku, ki se širi na ostale. Kot glivica v korenu. Želi udariti, da bo bolelo. In vendar – ne preveč. Le toliko, da ostane okus grenkobe. Za druge. In zase. Ko komentira in spletkari, se zaveda, da škodi. Da ruši zaupanje. Da ustvarja cinizem in negotovost v vrstah tistih, ki so še pripravljeni verjeti, ker imajo resnično radi ta klub in to mesto. A to ga ne ustavi. Ravno nasprotno: to mu daje občutek moči. Počuti se kot glas resnice, kot razbitina nekdanje lojalnosti, ki jo zdaj uporablja za svoje zadoščenje. Zato ne odide in nima namena oditi. Zato še kar piše in spletkari. Ker v resnici noče izginiti. Le ne zna več najti poti nazaj. In medtem ko klub išče pot naprej, on koplje nazaj. Ker preteklost je edina, kjer še zmaguje.
Simon
