Izi. To ni bilo njegovo pravo ime, a tako so ga klicali vsi na stadionu. “Izi” – ker je bil tam vedno, ne glede na vse. Bil je del inventarja, del zraka, ki so ga dihali navijači. Njegove oči, motne od starosti, so vendarle s silno ostrino sledile vsakemu gibu na zelenici, kot bi bile zmožne prebrati prihodnost v zapletenih vzorcih podaj.

Mnogo let je minilo, odkar je Izi prvič stopil na ta stadion. Spomini so se prelivali kot plima in oseka. Spominjal se je igralcev, ki so danes le še imena na starih fotografijah, pesmi, ki so jih nadomestile nove, in vonja po sveži travi, ki je bil edina konstanta. Stadion je bil njegov dom, igrišče pa njegov ocean, po katerem so pluli njegovi junaki.

Toda vsaka sezona je prinesla nove izzive. Njegovo telo, nekoč močno kot star hrast, je zdaj škripalo kot star čoln v nevihti. Prizadela ga je revma, zima je prinašala kašelj, poleti je vročina jemala sapo. Toda misel na izpuščeno tekmo je bila hujša od vsake bolečine. To bi bila izdaja. Izdaja sebe, izdaja kluba, izdaja celotnega vesolja, ki se je vrtelo okoli tistih devetdesetih minut.

Nekega dne, tik pred pomembno tekmo, se je razdivjala snežna nevihta. Ceste so bile neprevozne, avtobusi niso vozili. Sosedje so mu svetovali, naj ostane doma. “Izi, ne nori! Umrl boš od mraza!” so govorili. Toda Izi jih je pogledal s tistim svojim trmastim pogledom, ki je govoril o desetletjih preživetja. Vzel je svojo staro leseno palico, ki je služila kot podpora in kot orožje proti dvomu, in se podal na pot.

Snežne kopice so segale do kolen, veter je bičal obraz. Vsak korak je bil boj, vsak izdih je bil oblak pare, ki se je razblinil v zimski temi. Čutil je, kako mu mraz para pljuča, kako mu kosti škripajo pod bremenom let in napora. Spominjal se je besed starega ribiča iz knjige, ki jo je prebral v mladosti – “Človek ni ustvarjen za poraz. Človeka se da uničiti, ne pa premagati.” Te besede so odmevale v njegovi glavi, kot bi bil vsak korak udarec proti usodi.

Ko je končno prispel do stadiona, je bil ves bel od snega, tresoč se od mraza, a v njegovih očeh je gorel ogenj. Sedel je na svojem običajnem mestu, tam, kjer je bil na tisoče krat. Veter je pihal skozi razpoke na strehi, sneg je padal na tribuno, a Izi je bil tam. Njegova zastava je bila razprostrta čez ograjo, kot zmagoviti prapor v bitki.

Tekma je bila ostra, napeta. Njegov klub je izgubljal. Srce mu je razbijalo, kot bi se hotelo prebiti skozi rebra. Vendar ni obupal. Vstal je, zbral vse preostale moči in zaklical s hripavim glasom, ki je kljuboval vetru in snegu: “Dajmo! Dajmo!” Njegov krik je bil šibak, a je nosil težo desetletij zvestobe.

In takrat, kot bi ga slišali bogovi nogometa, je njegov klub zabil gol. In še enega! Stadion je eksplodiral. Izi je čutil valove vročine, ki so se razlivali po njegovem telesu. Dvignil je pest v zrak, kljub bolečinam, kljub utrujenosti. To je bil trenutek, za katerega je živel. To je bil smisel njegovega obstoja.

Ko se je tekma končala z zmago, je Izi sedel, zadihan, a poln nekega čudnega miru. Sneg je prenehal padati. Nebo se je razjasnilo in skozi oblake je posijalo sonce. Njegovo telo je bilo izmučeno, a njegova duša je bila polna. Vedel je, da ga čakajo še mnoge tekme, mnogi boji, mnoge ovire. Toda vedel je tudi, da se jih bo lotil. Kajti Izi ni bil le navijač. Bil je utelešenje vztrajnosti, neuklonljivega duha in nesmrtne ljubezni do nečesa, kar presega razum. Bil je star, a njegova strast je bila mlada kot prvič.