Če je še tista peščica optimistov upala, da bomo pa vendarle pokazali pravi karakter ter premagali NK Bravo na srečanju, ki je bolj spominjalo na Covid čase z izjemo VIOL, ki so ponovno stale klubu ob strani kot vedno, pa so sedaj spoznali, da pot do dna ni več dolga.
Bravo je kot mnogo ekip pred njim jasno pokazal, kje je daleč največji slovenski klub ranljiv in nemočen.
Ekipa nima identitete. Nobenemu ni jasno, kaj želimo igrati – visoko, nizko, hitro, kombinatorno? Trenutno ne igramo nič od naštetega.
Manjši klubi Maribor berejo kot odprto knjigo. Bravo, Radomlje, Aluminij – vsi vedo, kako igrati proti Mariboru. V klubu morajo goreti vsi alarmi.
Pritisk navijačev je upravičen. Ko klub s takšno tradicijo izgublja proti ekipam z desetkrat manjšim proračunom, nekaj ni v redu.
In konec koncev poraz ta poraz proti Bravu ni presenečenje – je simptom. Simptom ekipe, ki je izgubila samozavest, strukturo in prepoznavnost. Simptom kluba, ki nujno potrebuje jasen načrt, stabilnost in odločnost.
Navijači si zaslužimo absolutno več. Maribor si zasluži več. Vprašanje je le, ali bo klub zmogel najti pot iz tega kroga povprečnosti.
Zdaj nam preostane edino, da čakamo na klubskega šefa g. Ilicalija, da najde čas in pride pojasnit kako naprej. Da bomo vedeli pri čem smo in kakšni so sploh načrti za naprej. Ker vedno bolj se zdi, da teh načrtov ni, trenutnmi model je napačen in neefektiven.
Z ugledom kluba se ne sme igrati noben.
Optimizma ni več, ostalo je samo še UPANJE.
#MiSmoMaribor#
